Božje igrišče 1

NORMAN DAVIES

BOŽJE IGRIŠČE. ZGODOVINA POLJSKE.

God’s Playground: a history of Poland
Oxford University Press 1981, angleščina

1. poglavje
NAROD

Razvoj modernega poljskega naroda
(1772–1945)

V zahodnih demokracijah je bil nacionalizem redko kdaj deležen resničnega priznanja ali naklonjenosti. V dveh stoletjih, ki sta minili od časa, ko so pojmi državne pripadnosti, narodne osamosvojitve in narodne osvoboditve prišli do izraza med francosko revolucijo, so prodrli v vse predele Evrope in posledično tudi v najbolj odročne kraje zemeljske krogle; kljub temu so v anglosaškem svetu uživali manjšo stopnjo razumevanja kot drugje po svetu. Zlasti znotraj stabilnih političnih skupnosti Velike Britanije in Amerike, kjer so demokratične ustanove od zdavnaj temeljile na načelu demokratične večine, ni bilo dovolj močnih razlogov za izpodbijanje zakonskih osnov države ali pretirano skrb za manjšine. Do pred kratkim je ločenost interesov Škotov, Valižanov, Angležev in celo Ircev le občasno vznemirjala britansko prebivalstvo – podobno kot interesi črncev, ameriških Indijancev, Mehičanov ali Kanadčanov iz Québeca niso pretirano vznemirjali prebivalcev Združenih držav. Liberalni voditelji, absolutno prepričani o univerzalnih koristih Svobode in Demokracije, ki so ju postavili na oltarje tradicije Westminstra in ameriške ustave, so običajno v nacionalizmu videli nepotrebno izpodkopavanje njihovih osnovnih ciljev in so ga bili pripravljeni šteti za do tal neliberalnega in nedemokratičnega. V očeh mnogih liberalcev so »narodi« skoraj po definiciji sebični, neracionalni in pogubni, »države« pa, ne glede na pomanjkljivosti, ki so se pokazale v tem ali onem obdobju, je možno vsaj potencialno reformirati. Tradicionalna angloameriška prepričanja v zvezi s tem je že davno nedvoumno formuliral starešina viktorijanskih zgodovinarjev Lord Acton. »Včasih lahko država ustvari narod«, je zapisal Acton, »toda je v nasprotju z naravo, da bi narodi ustvarjali države« .

Takšno mnenje, ki prevladuje v številnih zgodovinskih delih, napisanih v angleščini, je seveda v nasprotju z dogajanjem v vzhodni Evropi, kjer je razvoj nacionalizma, narodov in narodnih držav sprožil najpomembnejše spremembe, kar jih je bilo v zadnjih dveh stoletjih. Po eni strani zanika, da bi lahko diktatura v določenih pogojih uživala splošno podporo ali da bi lahko demokracije snovale kakršne koli zlonamerne ali nasilne načrte. Ko odkloni to možnost, pogosto zanika to, kar vemo iz prakse. Po drugi strani takšen nazor zaradi svoje obsedenosti s pravnimi načeli in postopki neutemeljeno verjame v učinkovitost ustavnih reform, ki pa utegnejo biti le rahlo povezane z družbenimi in kulturnimi okoliščinami. Zato so v regijah, kot je vzhodna Evropa, kjer so Pravo pogosto podredili političnemu udobju, zahodni državniki večji pomen pripisovali reformiranju obstoječih držav kot ustvarjanju novih. Nepopravljivi optimisti, ki neomajno verjamejo, da bodo avtokrati in totalitarni voditelji pripravljeni priznati grehe in se popraviti, večno neutemeljeno upajo, da se bo status quo vendarle na nek način dalo ohraniti brez zatekanja k nasilju in revoluciji. Tako danes goreče sanjajo o »liberalizaciji« Sovjetske zveze, kot se jim je nekoč sanjala reforma carske Rusije in ohranitev Avstro-Ogrske. Ker se bojijo, da bodo nove narodne države enako represivne kot dinastični imperiji, njihovo nastajanje sprejemajo s precejšnjo mero nenaklonjenosti in skepticizma. Zaradi tega – paradoksalno in v očitnem nasprotju z njihovimi baje liberalnimi prepričanji – se jim nikoli ne mudi, da bi aktivno pomagali narodoosvobodilnim gibanjem v njihovem dolgotrajnem boju zoper avtokracijo in tiranijo.

V vzhodni Evropi, kjer so se politične razmere zelo razlikovale od političnega okolja zahoda, je bil odnos do nacionalizma povsem drugačen. Vse dokler so obstajali dinastični imperiji, je boj za oblast potekal predvsem med skrajno konservativnimi branilci vladajočega sistema in množico revolucionarjev vseh sort, ki so edino upanje na izboljšanje razmer videli v nadomestitvi imperialnih režimov z novo, pravičnejšo obliko države. Reformizem v zahodnem slogu je gojila le peščica intelektualcev iz srednjega razreda. V tem kontekstu je treba podpornike številnih narodnih gibanj, čigar končni cilj – nastanek neodvisnih narodnih držav – je bil popolnoma nezdružljiv z ohranitvijo imperijev, označiti kot revolucionarni element, čeprav so revolucionarne metode pogosto obsojali. Med Nacionalizmom in Demokracijo niso videli niti najmanjšega nasprotja in so raje prvega šteli za naravno jamstvo slednje. Srž teh gibanj so bile skupine aktivistov, gorečih privržencev klasičnega paradoksa demokracije, ki se v boju zateka k nedemokratičnim metodam. Za te aktiviste uporaba nasilja ni bila nujno povezana z njihovo filozofijo in stremljenji, temveč je vzrok zanjo bila nasilna narava sistemov, zoper katere so se borili. V razmerah, kjer so generacije avtoritarnih voditeljev globoko zamrznile célo politično življenje, je bila ideja postopnih reform oziroma »politične evolucije« vedno enako neizvedljiva kot poskus, da bi maslo stopili tako, da ga spravimo v hladilnik. Slika zahodnih liberalcev, ki so mirne vesti obsojali dejanja ljudi, čigar ideali so stalno bili poligon za preizkuse, ni samo smešna, temveč tudi ogabna. Žalostna je misel, da se zahodni liberalci radi postavijo na stran vladajočih velesil in proti tistim prebivalcem vzhodne Evrope, čigar prepričanja so najbližja njihovim lastnim nazorom.

Razhajanja v stališčih glede etike Nacionalizma so seveda nerešljivo vprašanje. Podobno kot Demokracija in Avtokracija, tudi Nacionalizem sam po sebi ni ne slab, ne dober. Lahko ga ocenjujemo samo v luči konkretnih motivacij konkretnih skupin njegovih zagovornikov. Odvisno od okoliščin so se nanj sklicevali tako plemeniti idealisti, kot tudi cinični lopovi, za katere je bilo sredstvo tudi cilj sam po sebi. Obstajajo tako demokratični, kot tudi nedemokratični nacionalisti, velikodušni in podli, zmerni in fanatični. Edino, kar imajo skupnega, je prepričanje, da njihovi narodi imajo neodtujljivo pravico, da sami krojijo svojo usodo. Za zgodovinarja so nacionalizem in narodi, ki jih je le-ta ustvaril, objektivna bitja, čigar dosežke je treba beležiti in opisovati. Končno moralno oceno je treba prepustiti drugim. Zgodovina poljskega Nacionalizma in poljskega naroda pri tem ni izjema.

Dobrih 150 let, od abdikacije Stanislava Avgusta Ponjatovskega 25. novembra 1795 vse do umika nemške vojske iz Varšave 17. januarja 1945, je bila »Poljska« skoraj vedno izključno ime. Podobno kot današnji Armenija in Makedonija, čigar imeni prinašata živ spomin davnih vladarjev in imperijev, je tudi ta beseda redko kdaj pomenila kaj drugega kot samo območje, določeno s kulturnimi, jezikovnimi ali upravnimi dejavniki, razdeljeno med tri različne države. Nobena od držav, ki so nastale na ozemlju Republike Poljske in Litve, se ni mogla šteti za njeno naslednico. Le v nekaterih od njih bi se lahko večina prebivalstva opredelila kot Poljaki. Varšavska kneževina (1807–1815) je bila samo krinka za Napoleonovo okupacijo. Velika kneževina Poznanj v Prusih (1815–1849) ter Kraljevina Galicije in Lodomerije (1772–1918) v Avstriji sta bili samo lepi imeni provinc v obeh veledržavah. Prva je bila potlačena, ker je zahtevala polno avtonomijo, ki jo je slednja dobila šele med letoma 1868–1875. Kraljevina Poljska (imenovana tudi Kongresno kraljestvo ali Kongresna Poljska, 1815–1874) in Republika Krakov (1815–1846) sta bili razpuščeni v nasprotju z mednarodnimi dogovori, na podlagi katerih sta bili ustvarjeni. Obnova »Kraljevine Poljske« pod nemškim pokroviteljstvom leta 1916 je obtičala v embrionalnem stadiju in se je navsezadnje končala s splavom. Tako kot večina drugih eksperimentov na področju poljske državnosti v minulem stoletju je bila posmehovanje razumu tistih, čigar želje naj bi uresničila. V tej luči moramo medvojno Drugo republiko (1918–1939) šteti za kratek interludij v sicer nepretrganem toku brezdržavnosti. Njena vlada, ki je bila septembra 1939 primorana oditi v izgnanstvo, še vedno obstaja v Londonu in v kategorijah poljskega prava bi jo lahko še vedno spoznali za ustanovo, ki vzdržuje njeno ustavno kontinuiteto. Toda ta vlada ni nikoli ponovno pridobila oblasti nad ozemljem svoje države in junija 1945 jo je večina svetovnih velesil nehala priznavati. Celo za Ljudsko republiko Poljsko (ustvarjeno leta 1945 ter ustavno potrjeno leta 1952), čigar vlada ima od konca druge svetovne vojne resnično oblast v državi, je značilna bistvena omejitev suverenosti. Tako je bilo skozi večino moderne zgodovine pomanjkanje lastne države običajen položaj Poljakov. Resnična neodvisnost je le redko bila kaj drugega kot samo iluzija.

Skozi pet ali šest generacij, ko »Poljska« v stvarnem smislu ni obstajala, so se lahko abstraktno spominjali njene preteklosti ali sanjali o njeni prihodnosti, vendar v sedanjosti so si jo lahko edino predstavljali. Ni bila samo razkosana v tri dele, temveč se je tudi spremenila v eteričen oblak, izhlapela, razpršila se v zraku, razdrobila na milijone delcev, nevidnih z golim očesom. Obstajalo je toliko različnih »Poljsk«, kolikor je bilo ljudi, ki so jo želeli videti, toliko »poljskih kraljev«, kolikor jih je želelo vladati v kraljevinah lastne domišljije. Dejstvo, da je obstajala predvsem kot duhovni pojav, so poudarjali vsi najbolj dojemljivi tuji opazovalci devetnajstega stoletja – od Helmuta von Moltke, ki jo je med bivanjem na njenem ozemlju v letih 1828–1831 takoj vzljubil, vse do J.H. Sutherlanda Edwardsa, dopisnika časopisa »The Times«, ki je tu prebival med letoma 1861 in 1863 ter Danca Georga Brandesa, ki je v 80. in 90. letih beležil svoje opazke iz Poljske . Njene oznake je najlažje opisati s pesmijo, metaforo in prispodobo. Bila je izziv, na katerega so se odzvali vsi pesniki, romantiki in domoljubi, najbolj učinkovit pa je bil pri tem Adam Mickiewicz:

Na začetku je bila vera v enega BOGA in je bila Svoboda na svetu. In ni bilo prava, temveč samo Božja volja, in ni bilo gospodarjev in sužnjev, temveč samo patriarhi in njihovi otroci. Toda potem so se ljudje odrekli edinemu BOGU in si ustvarili idole in se jim klanjali (…). Zato je BOG častitelje idolov kaznoval z najhujšo kaznijo, to je s suženjstvom. (…)

Takrat so kralji, ki so se odrekli KRISTUSU, ustvarili nove bogove in idole, in jih postavili pred obličje Narodov, ki so jim ukazali, naj se klanjajo (…). In tako so kralji za Francoze ustvarili idola in ga poimenovali čast, bil pa je isti idol, ki so ga v poganskih časih imenovali zlato tele. Za Špance je kralj ustvaril idola, ki ga je poimenoval politična preponderenca ali politična influenca, kar pomeni moč in oblast, bil pa je isti idol, ki so ga Asirci častili pod imenom Baala (…). Za Angleže pa je kralj ustvaril idola, ki ga je poimenoval vladanje na morju in trgovina, bil pa je isti idol, ki se je nekoč imenoval Mamon. Za Nemce pa so ustvarili idola, ki mu je bilo ime Brodsinn ali Blaginja, bil pa je isti idol, ki so ga nekoč imenovali Moloh (…). In pozabili so Naródi, da so od enega Očeta (…).

Končno so idololatrijski Evropi zavladali trije kralji (…) satanska trojica (…) Friderik, čigar ime pomeni prijatelj miru (…), Katarina (…), kar po grško pomeni čista (…), Marija Tereza pa je nosila ime najpokornejše in brezmadežne Odrešenikove Matere (…). Imena teh treh kraljev (…) so bila tri bogokletja, njihova življenja pa trije zločini, spomin nanje pa tri prekletja. (…) Takrat je óna trojica (…) ustvarila novega idola, najostudnejšega, kar jih je, in ga je poimenovala Interes; ta idol pa ni bil poznan med davnimi idoli (…).

Toda en poljski Narod se ni klanjal novemu idolu (…). In naposled je rekla Poljska: Vsakdo, kdor bo prišel k meni, bo svoboden in enakopraven, ker jaz sem SVOBODA. Toda ko so kralji slišali za to, se je v njihova srca naselila groza in so rekli: Pojdimo, ubijmo óni Narod. In skovali so izdajalski načrt. (…) In poljski Narod je bil umorjen in položen v grob, kralji pa so vzkliknili: Ubili smo in premagali Svobodo. Toda je bilo neumno, kar so vzkliknili (…). Ker poljski Narod ni umrl, njegovo truplo leži v grobu, njegova duša pa je zapustila zemljo, to je javno življenje, in šla je v brezno, to je v hišno življenje narodnosti, ki v domači deželi trpijo suženjstvo (…). Toda se bo tretjega dne duša vrnila v telo in Narod bo vstal od mrtvih in bo vsa ljudstva Evrope osvobodil suženjstva.

Kazimierz Brodziński (1791-1835) je isto misel izrazil enostavneje:

Čaščen bodi, Gospod Kristus!
Ljudstvo, ki je sledilo Tvojim korakom,
ki je trpelo po Tvojem zgledu,
bo s Tabo vstalo od mrtvih.

Implikacije, ki sledijo iz tega, da je Poljska »šla v grob«, bistveno vplivajo na nalogo, ki si jo zastavi zgodovinar, saj se številne družbene, gospodarske, ustavne in diplomatske zgodbe, ki prevladujejo v raziskavah obdobja pred delitvami države, naglo pretrgajo. Ker so potomci državljanov Republike Poljske in Litve postali državljani Rusije, Prusije in Habsburške monarhije, so stvarni vidiki njihovega življenja prej predmet zgodovine Rusije, Prusije in Habsburške monarhije kot pa predmet zgodovine Poljske. Toda po drugi strani druge zgodbe dobijo tolikšen pomen, kakršnega niso imele pred tem. Na področju politične in mednarodne dejavnosti se je Poljska pojavljala le poredkoma in za kratek čas, vendar je na področju politične misli nepretrgano ohranjala pomembno mesto. Saj je Poljska zdaj postala Ideja. Obstajala je v človeških umih, čeprav je bila pogosto neopazna na zemlji, v stvarnem svetu. Zato se mora zgodovinar od tega trenutka osredotočiti na prepričanja in prizadevanja ljudi. Zlasti pri političnih vprašanjih mora raziskati osnoven pojav razvoja poljskega naroda – to je tema, ki ji je treba zaradi neobstoja poljske države podrediti vse druge teme.

Občutek narodne pripadnosti je vsekakor stvar vere – je globoko prepričanje o identiteti posameznika. Ta občutek človeški vrsti ni prirojen in ga v življenju Evrope težko najdemo v obdobjih pred francosko revolucijo. V XIX. in XX. stoletju se pa je nezaslišano razvil, v nekaterih regijah sveta, na primer v vzhodni Evropi, pa je postal glavni vidik političnega in družbenega življenja. Žal, če naj verjamemo cinikom, temelji to prepričanje na napačnih merilih. Kot je nekoč opazil Ernest Renan, »je narod družba, ki jo povezuje skupno napačno prepričanje o lastnem izvoru in skupen odpor do sosedov«. Vsekakor lahko moderen Narod učinkovito opredelimo samo kot družbeno skupino, čigar posamezni člani so – utemeljeno ali ne – prepričani o skupnem izvoru in skupni usodi ter povezani s skupnim občutkom identitete. Narodna ozaveščenost določa stopnjo zavedanja pripadnosti nekemu narodu. Posledično je Nacionalizem skupna doktrina vseh družbenih gibanj, ki se zavzemajo za ustvaritev naroda preko vzbujanja občutka narodne pripadnosti ljudi in spodbujanja njihovih čustev tako, da le-ta postanejo orodje političnih dejanj. V tem smislu je nacionalist nekdo, ki odobrava ali podpira cilje Nacionalizma .

Anglosaške bralce moram opozoriti na zapletenost terminologije, povezane s to temo. Ne glede na to, da nekateri pisci besede, kot so »narod«, »narodnost«, »ljudstvo«, »rasa« in »država«, uporabljajo kot sopomenke, ne da bi globlje premislili, kaj natančno pomenijo, se moramo zavedati, da se le-ti uporabljajo različno. Tako Britanci kot tudi Američani spadajo med politične družbe, v katerih se je moderni narod razvijal pod pokroviteljstvom državnih oblasti in kjer se zaradi tega pojem »narodnost« redno zamenja s pojmom »državljanstvo«. Zlasti Američani radi uporabljajo besedo »narod« kot sopomenko za izraze, kot so »državljani«, »prebivalci države«, »prebivalstvo« ali pa celo »ozemlje države«. V angleščini se beseda nationality nanaša prej na to, ali državna uprava posameznika spozna za vrednega pravnega statusa državljana, kot pa na posameznikova zasebna prepričanja. To je nekaj, česar ne dosežemo z razglabljanjem lastnih prepričanj, temveč z vložitvijo vloge na Home Office ali na Oddelek za priseljevanje. V tej luči, če govorimo, da je nekdo »britanske narodnosti«, pravzaprav povemo, da je »v službi njenega veličanstva kraljice« ali »državljan Združenega kraljestva in kolonij«, pojem »ameriška narodnost« pa se nanaša na vsakogar, ki ima pravni status državljana Združenih držav Amerike.

Poljaki pa spadajo med družbe, ki so narodnost v modernem smislu pridobile z aktivnim nasprotovanjem politiki držav, na ozemlju katerih so živele. Poljska narodnost je prepričanje, ki so ga uprave okupatorskih velesil vztrajno poskušale zatreti. Člani poljskega naroda so ljudje, ki so bili sprijaznjeni z dejstvom, da so ruski, pruski ali avstrijski državljani, kljub temu pa so vztrajno odklanjali priznanje, češ da so »Rusi«, »Prusi« ali »Avstrijci«. V teh okoliščinah so poljski Nacionalizem zagovarjali v veliki meri aktivisti, ki so narodno zavest poskušali uporabiti za politične cilje, ki so bili v popolnem nasprotju s prizadevanji državnih oblasti. S tega vidika so bili Poljaki deležni enake usode, kakršno so izkusili številni evropski narodi brez državnosti – od Bolgarov in Baskov vse do Valoncev, Lužičanov in Valižanov. (Velja omeniti, kako natančna je terminologija, ki se uporablja v današnji Vzhodni Evropi, kjer so vedno razlikovali med »narodnostjo« in »državljanstvom«. V sovjetskih dokumentih so na primer vse državljane Sovjetske zveze opredelili kot »sovjetske državljane«, a so jim pri tem prepustili pravico svobodne opredelitve narodnosti – »ruske«, »beloruske«, »gruzinske«, »judovske«, »uzbeške«, »jakutske« itn. Žal se je v angleščini uveljavila praksa, da vse sovjetske državljane opredelijo kot »Ruse«, ne glede na njihovo narodno pripadnost, s čimer zabrišejo eno najbolj bistvenih značilnosti, ki opisuje resničnost Vzhodne Evrope.

Poljski primer je posebno zapleten, ker poljski državnosti, kljub temu, da ni traja nepretrgano, ne moremo popolnoma odreči obstoja. V stari Republiki pred letom 1795 bi poljsko narodnost res lahko opredelili z merilom lojalnosti do države. Têrmin »poljski narod« je bil rezerviran za tiste prebivalce države, ki so uživali vse državljanske in politične pravice, torej izključno za plemstvo. Ni bil povezan niti z maternim jezikom posameznika, niti z njegovo veroizpovedjo ali etnično pripadnostjo. Zato je bilo veliko Poljakov, ki jih po današnjih merilih ne bi poimenovali s tem imenom; obstajala je tudi množica poljsko govorečih prebivalcev države, pripadnikov kmečkega ali meščanskega stanu, ki se niso šteli za Poljake. V skrajnih primerih lahko naletimo na opredelitve, kot je na primer: canonicus cracoviensis, natione Polonus, gente Ruthenus, origine Judaeus (krakovski kanonik, poljske narodnosti, rutenskega rodu, judovskega porekla), kot je zapisal nek klerik v 17. stoletju. Toda ko je bila Republika uničena, so davna poimenovanja postopoma izgubila svoj pomen. Stare besede so pridobile nov smisel in so se začele uporabljati na različne načine in za različne namene. Beseda »narod« je izgubila stare politične konotacije in se je čedalje več obraščala z modernimi kulturnimi in etničnimi podteksti. Termin »Poljak« se je nehal uporabljati za tiste izmed ljudstev stare Republike, ki so si zdaj ustvarjale lastno narodno identiteto – za Nemce, Jude, Ukrajince, Beloruse ali Litovce; hkrati se je razširil na vse tiste, ki so znali govoriti poljsko.

Kljub temu pa je ostajalo veliko dvoumnosti. Vsaka od uprav okupatorskih velesil je uporabljala lastno terminološko konvencijo. V uradnem jeziku Rusov je bil vsakdo, kdor je živel na levem bregu Buga, lahko opredeljen kot »Poljak«, ker je bil državljan Kongresnega kraljestva; njegov sosed na desnem bregu reke, tudi če je bil njegov rojeni brat, je bil »Rus«. Po letu 1874, ko je bilo Kongresno kraljestvo ukinjeno, so vse prišteli med »Ruse«, ne glede na to, ali je to komu ugajalo ali ne. Tudi med samimi Poljaki so pri tem obstajale znatne razlike. Ljudje, ki so hrepeneli po obnovi države, podobne stari Republiki, so poljskost še vedno mislili nenarodnostno. Na primer Mickiewicz ni videl nobenega razloga, zakaj ne bi mogel biti obenem »Poljak« in »Litovec«. Ta apostol poljske kulture je svojo najznamenitnejšo pesnitev začel z invokacijo ne »Poljske«, temveč »Litve«: »O Litva, domovina, ti si kakor zdravje« . Nekoliko pozneje je Józef Piłsudski izrazil enaka čustva. Drugi, čigar prizadevanja so se razlikovala od vseh zgodovinskih precedensov, so začeli poljskost obravnavati kot lastnost, rezervirano izključno za govorce poljščine ali pa celo izključno za poljske katoličane.

Zato tudi pri tem potrebujemo veliko previdnosti. Nacionalisti, nič manj kot državni uradniki, so močno nagnjeni, da terminom vsilijo lastne pomene. Prvič zato, ker beseda »nacionalist« v uradni uporabi hitro dobi odklonilen odtenek in postane sopomenka za »separatista« ali »hujskača«, se rajši opredelijo za »patriote« ali »aktiviste«. Drugič, vzpostavijo svoja lastna zasebna merila, da bi pojem naroda povzdignili v ekskluzivno družbo, sodobna merila narodne enotnosti uporabijo za preteklost, ne da bi upoštevali različne stopnje identifikacije posameznikov, prezrejo zapleteno mrežo medsebojno nasprotujočih si lojalnosti, v katere so vsi vpleteni. Tako bo po nacionalistični argumentaciji poljsko govoreči kmet ali človek s poljsko zvenečim priimkom pogosto priznan za »Poljaka«, ne glede na to, ali ima kakršen koli občutek pripadnosti poljskemu narodu ali ne. Kdor je »pravi Poljak«, ne more biti tudi sluga »tuje« države. Poljski narod se razume kot tesno povezana družba, ki se pogumno upira »sovražnikom«, »inozemcem«, tujim »tlačiteljem« in »okupatorjem«. Misel, da bi bil pruski desetnik, ruski uradnik ali avstrijski grof lahko Poljak v enaki meri, kot so to ljudje, ki jih baje zatira, je v nacionalističnih umih popolnoma nesprejemljiva. Resničnost pa je bila seveda nekoliko drugačna. Veliko posameznikov se identificira z več kot enim narodom in noben narod ne more utemeljeno zahtevati enomiselno poslušnost in zvestobo vseh svojih članov. Pomembno je, da ko govorimo o »Poljakih«, ne pozabljamo, da na ta način uporabimo neko kratico za skupni imenovalec pestre skupine posameznikov, ki bi jih vsakega posebej točneje opredelili kot »morebitne Poljake«, »možne Poljake«, »proto Poljake«, »delne Poljake«, »pol Poljake«, »hiper Poljake«, »super Poljake«, »nepoljake«, »propoljake«, »protipoljake«, »lažne Poljake«, »navidezne Poljake«, »bivše Poljake«, »dobre Poljake«, »slabe Poljake«, »Avstro-Poljake«, »Ruso-Poljake«, »Pruso-Poljake«, ali pa v najbolj zgodovinskem smislu kot »poljske Avstrijce«, »poljske Ruse« in »poljske Pruse«.

Dejstvo je, da je poljski narod končni izdelek modernega poljskega nacionalizma. Njegov muhast razvoj je trajal skoraj dve stoletji, njegov končni uspeh pa je bil skozi večino najnovejše zgodovine zelo negotov. Težko je natančno določiti trenutek, ko je na poljskih tleh začel igrati pomembno vlogo. Nekateri zgodovinarji ga povežejo z odločilno letnico 1864, ko je narodno manifestacijo januarske vstaje spremljala neka stopnja družbene emancipacije. Drugi ga pomaknejo vse do časa obnove poljske državnosti leta 1919. Najbolj strogi opazovalci menijo, da se je razvoj naroda končal šele takrat, ko je narodnostno enotno poljsko prebivalstvo, enomiselno glede svoje narodne identitete, zavladalo nad svojim narodnim ozemljem. Ta trenutek pa je nastopil šele leta 1945.

Kolikor zgodovine moderne Evrope Poljsko sploh omenjajo, večinoma obračajo pozornost na edino temo, ki je tedanje politike zanimala, in sicer na t.i. »poljsko vprašanje«, ki se je podobno kot »vzhodno vprašanje« pojavljajo v programih neštetih konferenc in v vseh katalogih izpitnih vprašanj za študente. Tudi za Poljake je bil to pomemben problem. Zelo stara šala iz repertoarja veleposlanikov pravi, da je nek poljski kandidat na mednarodni natečaj za esej o slonih prijavil delo z naslovom Slon in poljsko vprašanje. Lahko brez pretiravanja trdimo, da je med vsemi živalmi v diplomatskem zoološkem vrtu sodobne Evrope »poljsko vprašanje« res slon, če ne že ptič dodo.
Za diplomate in za tiste, ki so diplomatom posredovali informacije, usoda poljskih dežel ni bila nepomembna. Med vsako veliko vojno, kar jih je bilo na evropski celini, je bilo poljsko ozemlje, razdeljeno med okupatorje, prizorišče resnične ali potencialne destabilizacije, njegovo končno usodo pa so vedno znova izpodbijali. Med vsako pomembno mirovno konferenco: na Dunaju (1814–1815), v Parizu (1919–1920) in v Jalti in Potsdamu (1945) je bila prihodnost Poljske predmet številnih razprav in dolgih sporov. V obdobjih med vojnami in konferencami – od spomenice kneza Czartoryskega iz leta 1803 vse do načrta poljsko-češkoslovaške federacije iz leta 1943 – so izumljali vedno nove neizvedljive rešitve, ki naj bi uskladile zahteve poljskega ljudstva z interesi vladajočih velesil. 150 let je bilo poljsko vprašanje nerešljiva uganka, kvadratura kroga, ki je za seboj pustila kupe arhivskega gradiva in groza analiz in študij .

Toda za zgodovinarja Poljske je poljsko vprašanje popolnoma jalovo. Redko kateri od memorandumov o prihodnosti Poljske je sploh imel resničen vpliv na potek dogodkov. Večina jih, kot je na primer spomenica kneza Czartoryskega, je bila mrtva črka na papirju . Druge, kot je na primer poljsko-češkoslovaški načrt, so pokopali politiki . Nekateri pa so bili preprosto prezrti. Najpomembnejši med njimi niso imeli nobenega učinka, so bili le izraz vzvišenih namenov njihovih avtorjev ali zgolj potrdilo že obstoječih političnih dejstev. Na primer na Dunaju politikom nikakor ni uspelo prepričati carja, naj se odreče vladanju nad deželo, ki jo je njegova zmagovita vojska že dolgo okupirala. V Parizu zaveznikom ni uspelo pregovoriti Piłsudskega, da se podredi njihovi politiki. V Jalti in Potsdamu Churchillu in Rooseveltu ni uspelo z diplomatskimi sredstvi odvrniti Stalina od uresničitve njegovih načrtov. V vsakem od teh kritičnih trenutkov se odločitve niso sprejemale pri pogajalski mizi, ampak so odločale trenutne razmere in ljudje, ki so imeli resnično oblast. V manj pomembnih trenutkih so diplomatski ukrepi šteli še toliko manj. Skozi vso moderno zgodovino je kar mrgolelo uradnih not, protestov in odgovorov v zvezi s Poljsko, medtem ko je življenje v vzhodni Evropi teklo naprej svojo pot. Poljski narod je prestal otroštvo in dozorel, ne da bi se oziral na to, kar so počeli diplomati, ki jim prav ničesar ne dolguje.

Nekatere oblike poljske narodne zavesti so seveda obstajale še dolgo pred delitvami. Kljub temu ni večjega smisla, da bi se v iskanju njenih znakov poglabljali nazaj v renesanso ali srednji vek, ko vprašanje narodne pripadnosti ni imelo večjega družbenega in političnega pomena. Kljub temu so državljani Republike Poljske in Litve v času »potopa« v sedemnajstem stoletju in, celo izraziteje, v obdobju državljanskih vojn osemnajstega stoletja morali postavljati pod vprašaj stoletja stare tradicije lojalnosti in identitete. Izpodkopani so bili ideali politične lojalnosti, ki so vedno predpostavljali, da »biti Poljak« pomeni biti lojalen podložnik poljskega kralja Republike. Po letu 1717, ko sta tako kralj, kot tudi Republika postala carjevi marioneti, so »lojalnost« postopoma začeli enačiti s »kolaboracijo« in »karierizmom«. Njeno mesto so zavzele verske in kulturne vezi. Zato je za poštenega človeka »dober državljan« tisti, kdor je pripravljen protestirati in se upreti, kdor – zavarovan z večnim zveličanjem, ki mu ga je obljubila cerkev – brez oklevanja žrtvuje življenje v boju proti obstoječi ureditvi. Te vrste nazori so bili popularni že med barskimi uporniki in so zgodnji primer revolucionarnega nacionalizma, ki je v naslednjem obdobju preplavil Evropo in Ameriko. Od samega začetka je bil poljski patriotizem povezan z disidentstvom in uporniškimi gibanji.

Toda Poljakom je era revolucij prinesla grenko razočaranje. Teoretično naj bi francoska revolucija podkupljivo in tlačiteljsko oblast starih monarhij nadomestila z dobo narodne osvoboditve. V praksi se je izkazalo, da so davne tirane nadomestili novi, še učinkovitejši pri svojem delu. Z denarjem in krvjo izmerljivo izkoriščanje Poljske s strani Napoleona je bilo enako očitno, kot vse, kar je na tem področju dosegel car. Tistih Poljakov, ki so se množično pridružili Napoleonovi vojski, ni čakala nobena nagrada. Geslo Liberté, Egalité, Fraternité jih je zavedlo enako učinkovito, kot je sam cesar zapeljal Mario Walewsko. Poljska legija pod poveljstvom gen. Dąbrowskega, ustanovljena leta 1797, naj bi bila v podporo italijanski vojski. Polovico vojakov (okoli 4 tisoč) so v letih 1802 in 1803 poslali na San Domingo (Haiti), da zadušijo vstajo zasužnjenih črncev. Skoraj vsi so umrli v boju, odšli v ujetništvo ali se pridružili upornikom. Povrhu jih je zdesetkala še močvirna vročica, ki je tako Haitiju prinesla tisto, česar je potem Poljska čakala še dobrih sto let. Himna legije, ki so jo peli na melodijo živahne mazurke, je zgovoren izraz njihovega obupnega položaja:

Poljska še ni umrla,
dokler smo mi živi.
Kar nam so tujci s silo vzeli,
s sabljo bomo dobili nazaj.

Nič več sreče ni imela vojska Varšavske kneževine. Borila se je v oddaljenih kotih Evrope, z veliko požrtvovalnostjo, zlasti med napadom na prelaz Somosierra na Iberskem polotoku leta 1808. Leta 1812 je bila zdesetkana v Rusiji in končno uničena med bitko narodov pri Leipzigu leta 1813. Kljub tem žrtvam, ali pa mogoče celo zaradi njih, Poljski niso vrnili neodvisnosti. Na kongresu na Dunaju so kot osnovno načelo sprejeli legitimizem. Poljske zahteve so bile zavrnjene. Ozemeljske pridobitve »satanske trojice« so bile potrjene in uzakonjene. Kongresno kraljestvo, ustanovljeno v okviru kompromisa, ni razpolagalo z ničemer razen papirnatega jamstva zaščite pred manipulacijami s strani Rusije. Začela se je dolga dominacija treh zmagovalnih velesil, to je Rusije, Prusije in Avstrije, nad evropsko celino (glej 12. poglavje).

V teh revolucionarnih letih je poljski nacionalizem imel to nesrečo, da je bil usmerjen nasproti splošnim težnjam političnega razvoja v vzhodni Evropi. Zgledoval se je po Franciji, kjer je bil ancien régime v popolnem umiku, obkrožali pa so ga ekspanzionistični dinastični imperiji, kjer je ancien régime neomajno vladal. Strokovnjaki za politične vede bi lahko ta položaj opredelili kot »asinhroni razvoj«. Njegova človeška razsežnost pa je bila pogosto tragična.

V teh okoliščinah so prizadevanja Poljske morala naletavati na splošno nerazumevanje. Odkar so okupatorske velesile utrdile svoj položaj, si Poljaki niso nikoli bili zmožni zagotoviti osnovne pravičnosti – kakršno so si predstavljali – z mirnimi metodami. Lahko so samo upali, da jim bo uspelo obrniti obstoječ položaj zahvaljujoč zunanji pomoči ali pa večjemu prevratu. Prevara in nasilje sta se pogosto zdela neločljivo povezana s pravičnostjo. Olajšanje za dvajset milijonov Poljakov je bilo možno doseči samo za ceno neugodja dvesto milijonov prebivalcev Evrope. Kot je enkrat opazil Lord Brougham, »je poljsko vprašanje v nasprotju z željami vseh drugih veledržav. Vsi si želijo mir, medtem ko bi ukvarjanje s tem vprašanjem pomenilo vojno«. In tu tiči srž problema. Ker bi podpora poljskih zahtev pomenila vojno, bi redko kateri odgovoren človek v Evropi bil pripravljen plačati to ceno. Pravzaprav je že sámo ponavljanje teh zahtev ustvarjalo privid vojne in povzročalo, da so zgroženi politični voditelji histerično zanikali vsakršno vez s poljskimi »vojnimi hujskači«. Za Poljake je bil ta mehanizem nerazumljiv. Britanski parlamentarec ali ruski liberalec, ki je obsojal nepravičnost vladajočega režima, ali pa nemški ali italijanski nacionalist, ki je netil upor zoper malodušno zatiralsko tiranijo, je splošno veljal za privrženca reform, naprednjaka in daljnovidneža, ki zmanjšuje pomanjkljivosti veljavne ureditve, ne da bi ogrožal njen obstoj. Ko si je pa Poljak drznil izraziti natanko enako prepričanje ali zahtevati za Poljake taiste pravice, ki so jih uživali drugi narodi, je praviloma veljal za »upornika«, »zasanjanca«, »skrajneža« ali »fanatika«. Ker je izpodbijal avtoriteto glavnih evropskih velesil, je vzbujal veliko večje sovraštvo in prav poseben odziv. Če je bilo torej 19. stoletje za Veliko Britanijo obdobje velikih reform, za Ameriko obdobje velike ozemeljske širitve, za Prusijo in Rusijo obdobje imperialne moči in za Nemce in Italijane čas narodne osvoboditve, je bilo za Poljake obdobje porazov, izolacije in ponižanja. Bilo je »babilonsko suženjstvo«, »bivanje v puščavi«, »sestop v grob«, »potovanje skozi pekel«, »čas na križu«.

Na Britanskih otokih so samo Irci imeli izkušnje, primerljive z Poljaki, saj so za obdobje med letoma 1800 in 1921 izgubili svojo državo in se zmagali za ohranitev lastne identitete s položaja dežele, ki leži znotraj tujega, bogatega in zaverovanega v lastno moč, ekspanzionističnega imperija. Toda medtem ko so Irci imeli samo enega imperialističnega »sovražnika«, so se morali Poljaki soočati kar s tremi. Ko je Julian Ursyn Niemcewicz leta 1833 obiskal Irsko, je priznal, da je med njo in Poljsko veliko podobnega, a je pripomnil: »rad bi zamenjal naš današnji položaj na položaj Ircev« .
Ob pomanjkanju nacionalne države je narodna zavest Poljakov črpala navdih iz štirih osnovnih virov: Cerkve, Jezika, Zgodovine in Rase.

V stari Republiki obeh narodov rimskokatoliška cerkev ni nikoli imela monopola na področju religije, a so se njeni vplivi postopoma večali vpričo ropanja dežele s strani švedskih in pruskih protestantov ter pravoslavnih Rusov. V vzhodnih provincah je katolištvo že davno veljalo za »poljsko veroizpoved«, za razliko od uniatov in pravoslavcev. Na tem ozemlju so katoliške kmete pogosto imenovali »Poljaki«, čeprav so ti molili v latinščini, z družino pa se pogovarjali belorusko ali ukrajinsko. Barski konfederati, ki so leta 1768 šli v boj za zaščito v isti meri katolištva kot zlate svobode, so z eno sapo omenjali vero in domovino, služenje devici Mariji in služenje Poljski:

[…]

Za Poljake v Prusiji in Rusiji, v manjši meri tudi v katoliški Avstriji, so te asociacije v obdobju delitev dobile prvorazredni pomen. Od tistega časa se je branje maše običajno končalo s petjem vsakič iste domoljubne himne:

[…]

Himne so v tistih časih zavzemale pomembno mesto med literarnimi zvrstmi, njihovo petje pa v ljudski kulturi. Himn Franciszka Karpińskega (1741–1825) so se učile cele generacije vernikov. V božičnem obdobju njegove božične pesmi so peli dobesedno vsi.

Nekateri raziskovalci podcenjujejo vpliv katolicizma na oblikovanje poljske narodnosti in kažejo na to, da so goreči katoličani pogosto ravnodušni do vprašanja politične in družbene reforme, cerkvena hierarhija pa je vselej sovražno razpoložena do nacionalističnih gibanj. To ni čisto jasno. Težnja, da se katoličani enačijo s Poljaki, nekatoličani pa z ne-Poljaki, je bila bolj razširjena na obmejnih območjih, kjer je bilo vprašanje pripadnosti tej ali oni veroizpovedi bolj zapleteno kot v enotno katoliških regijah. A je zanikanje, da je bil katolicizem eden ključnih dejavnikov pri obujanju narodne zavesti, enako absurdno, kot trditev, da sta poljskost in katolištvo eno in isto. Prav nič redko se je dogajalo, da so se goreči narodnjaki odrekli svojemu katolištvu v protestu proti politični letargiji »pokorjene duhovnikom« družbe, iz katere so izhajali, a je njihovo ravnanje le poudarjalo vlogo katolištva pri opredelitvi poljske narodne skupnosti, za katere uresničitev so si tako obupno prizadevali (glej 7. poglavje).

Ozemlje poljskega jezika se je močno razširilo, zlasti zaradi širitve izobrazbe. V času stare Republike obeh narodov je bila poljščina primorana umakniti se na drugorazreden položaj. Kraljevski dvor je govoril zdaj italijansko, zdaj francosko, zdaj pa nemško. Tako cerkev kot tudi država je pa spodbujala uporabo latinščine kot najučinkovitejšega orodja za sporazumevanje s heretičnim prebivalstvom, ki je govorilo vse možne jezike: od spodnjenemškega in rutenskega preko armenskega vse do jidiša. Propagatorji domače kulture, začenši s Kochanowskim, so dosegli precejšnje rezultate, ampak niso toliko poskušali latinščine nadomestiti s poljščino, kolikor so želeli poljščino povzdigniti na raven latinščine. Praviloma so veljali za nasprotnike tradicionalnih učnih metod, znatnejši vpliv so pa pridobili šele z ustanovitvijo Odbora za prosveto naroda leta 1773. Čeprav se to lahko zdi čudno, je bil pomen poljščine kot prenosnika kulture veliko večji v Litvi kot na Poljskem. Za razliko od latiniziranega plemstva v Poljskem kraljestvu je plemstvo Velike litovske kneževine poljščino negovalo kot sredstvo, ki mu je omogočalo, da se loči od litovskih in rutenskih kmetov. Po letu 1697, ko je bila rutenščina nepreklicno ukinjena kot uradni jezik na dvoru Velike litovske kneževine, je poljščina utrdila svojo prevlado v družbenem in političnem življenju. Na ozemlju Kraljevine Poljske je do odločilne spremembe prišlo šele leta 1795, ko so okupatorske velesile latinščino odstavile s položaja uradnega jezika in poskušale namesto nje uvesti ruščino ali nemščino. V teh razmerah je bila poljskemu jeziku vsiljena vloga, za katero se ni nikoli potegoval. Namesto da bi še naprej ločeval, je postal pomemben združevalni dejavnik. Združeval je plemstvo in kmete, ki jih je vse usmerjal v skupno kulturno dediščino. Združeval je katoličane z nekatoliki. Povezoval je polonizirano litovsko plemstvo, iz katerega so takrat izhajali praktično vsi genialni poljsko pišoči pesniki, s kmeti iz okolice Poznanja, asimiliranimi mestnimi Judi, profesorji iz Krakova, vaščani iz Šlezije in Pomorjanske, s prebivalci Varšave. Nekaznovano je prečkal vse meje in je hitro postal nosilec vseh tistih idej in čustev, ki so si jih oblasti še kako prizadevale zatreti. Za tiste, ki so še vedno nasprotovali posledicam delitev države, je postal »jezik svobode«. In sčasoma je res postal merilo poljske narodne pripadnosti. V izrazitem nasprotju z anglosaškim svetom, kjer je bil irski, škotski, avstralski ali ameriški nacionalizem manj povezan z jezikom, so družine, ki so nehale govoriti poljsko, tudi nehale veljati za Poljake. »Jezik« je bil sopomenka za »domovino«. Kot je zapisal Julian Tuwim, je bil »Očetnjava poljščina«.

Poljščina je postala nosilec ilegalne književnosti in neodvisnih interpretacij zgodovine. V dobi romantizma sta obe ti področji našli močno podporo v tedanji intelektualni modi. Pod peresi Adama Mickiewicza (1798–1855), Juliusza Słowackega (1809–1849) in Zygmunta Krasińskega (1812–1859) sta poljska poezija in drama razcveteli kot še nikoli dotlej. Ti avtorji so tipično romantično obsesijo trpljenja, strahu, ločitve in smrti povezali s specifično narodno tematiko. Tujemu bralcu se njihov mesijanizem lahko včasih zdi smešen in celo »nemoralno samovšečen«. Toda so njihova čustva – čustva izgnancev – bila iskrena; natančno so poznali bralsko javnost in bili pravi mojstri besede. Njihova dela se sicer niso omejevala le na sunke mesijanizma. Mickiewiczewe pesnitve vsebujejo enaki dozi klasicističnih in romantičnih prvin, njegova epska mojstrovina Gospod Tadej (1834) pa je nasičena z lirično vedrostjo, dojemljivo čisto za vsakogar. Ti ljudje, pionirji sodobnega poljskega slovstva, so dosegli to, da je poljska književnost devetnajstega stoletja hitro ustvarila enako močno tradicijo in enako obširen, raznolik in dragocen opus, kot širše poznani kulturi Nemčije in Rusije, če ne kar celotne zahodne Evrope. Od tistega časa je poljska književnost znala zadovoljevati potrebe naroda vedno takrat, kadar poljska politika tega ni bila zmožna .

Poljska zgodovina je največji uspeh žela s proizvodi umetniške domišljije. Na literarnem področju je pomembno vlogo odigral Julian Ursyn Niemcewicz, ki je bil že v obdobju pred tretjo delitvijo priznan pisatelj in je po vrnitvi iz Amerike leta 1807 veliko pozornosti posvetil zgodovinski tematiki. Njegovi Zgodovinski spevi, ki so prvič izšli leta 1816 v obliki besedila z notami in ilustracijami, so postali ena najpopularnejših knjig stoletja. Uvedel je tudi modo zgodovinskih romanov v slogu Walterja Scotta. Njegov roman Dwaj Panowie Siecichowie (‘Gospóda Siecicha’ 1815) si zasluži pozornost zaradi avtorjevega naklonjenega odnosa do problema generacijskih razlik v življenju plemstva, Lejbe i Siora (1821) zaradi satiričnega portreta hasidskih Judov in poziva k medsebojni asimilaciji Poljakov in Judov, Jan z Tęczyna (1825) pa zaradi živahne slike dvora Sigismunda Avgusta. Pod peresom Józefa Ignacyja Kraszewskega (1812–1887) je zgodovinski roman postal masovni izdelek. V času svojega literarno neverjetno plodnega življenja je Kraszewski napisal več kot petsto knjig, v katerih se je dotaknil dobesedno vseh tem poljske preteklosti. Za junake je enako rad izbiral kmete, plemiče in vojake, v zrelih letih pa so ga fascinirala sodobna vprašanja, povezana z osvobodilnim bojem in konspirativno dejavnostjo, ki so postala aktualna v zvezi z izbruhom januarske vstaje. V zadnjih desetih letih življenja je Kraszewski napisal ciklus štiriindvajsetih romanov, ki predstavljajo kronološki pregled dogodkov od prazgodovinskih časov (Stara Baśń, 1876) vse do osemnajstega stoletja (Saskie ostatki – ‘Saški pust’, 1890). Ta nenavaden podvig je izpeljal kljub temu, da je bil leta 1883 aretiran v Berlinu zaradi obtožbe veleizdaje in nato zaprt v ječi na magdeburškem gradu. Umrl je v Švici v času, ko je njegov literarni dedič, Henryk Sienkiewicz (1846–1910) končal svojo mojstrovino Trilogijo (1883–1888), ki predstavlja vrhunski dosežek poljske masovne literature. V očeh poljskih bralcev so Sienkiewiczevi viteški romani o vojnah s kozaki v petdesetih letih 17. stoletja ali s tevtonskim viteškim redom v srednjem veku (Križarji, 1900) bili enako imenitni kot Quo vadis? (1896), roman, ki je pisatelju prinesel svetovni sloves. V istem obdobju je krakovski dramaturg in slikar Stanisław Wyspiański (1869–1907) izkoristil gledališki oder za predstavitev tematike narodne osvoboditve v seriji izjemno pisanih, ekscentričnih in simboličnih zgodovinskih dram. V dramah Warszawianka (‘Varšavčanka’ 1898), Lelewel (1899), Legion (‘Legija’, 1900), Kazimierz Wielki (‘Kazimir Veliki’, 1900), Wyzwolenie (‘Osvoboditev’, 1903), Bolesław Śmiały (‘Boleslav Smeli’, 1903) in Zygmunt August (‘Sigismund Avgust’, 1907), predvsem pa Wesele (‘Svatba’, 1901), ki obuja zgodovinske spomine prebivalcev Galicije, in Noc listopadowa (‘Novembrska noč’, 1903), ki predstavlja fantastično vizijo izbruha vstaje leta 1830, je Wyspiański ustvaril celo vrsto podob, ki so neprimerljivo bolj zgovorne in spomina vredne kot kakršni koli zgodovinski dokumenti in zapiski. Na področju slikarstva velja omeniti Jana Matejka (1838–1893), ki je svoja zrela leta posvetil ustvarjanju tendenciozne serije junaških zgodovinskih prizorov. Ogromna platna s podobami Bitke pri Tannenbergu, Pruskega poklona in protesta Rejtana, podobno kot serijo Poljski kralji (1890–1892) pozna vsak poljski otrok. V svetu glasbe je najvidnejše mesto osvojil Stanisław Moniuszko (1819–1872), ki je navdih za obsežni opus zelo popularnih oper in pesmi obilno črpal iz virov zgodovine in ljudske umetnosti. Vsi navedeni umetniki so imeli številne občudovalce in posnemovalce, ki so stremeli k istim ciljem in bili nagnjeni k istim temam. Kot pri vseh domoljubih, je tudi pri njih ljubezen do kulturne in zgodovinske dediščine rojstne dežele prevladovala nad vsemi pomisleki v zvezi z objektivnostjo in zvestobo dejstvom. Zadoščalo jim je prepričanje, da zgodovina Poljske ne more utoniti v pozabo, njeni umrli borci in junaki pa morajo biti živ navdih. Njihov uspeh je bil resnično tako velik, da pesniški, z domišljijo in navdušenostjo prepojen odnos do zgodovine je med Poljaki še vedno pogostejši kot kritična, refleksivna in analitična drža. V poljski tradiciji je zgodovinska predstava veliko prepričljivejša od zgodovinskih dejstev .

Poljaki so črpali tudi iz modnih v tistem času teorij rase, h katerim so dali svoj prispevek. Na področju znanosti je bil pomemben duhovnik Franciszek Duchiński (1817–1893), čigar etnografski dosežki so široko odmevali tudi zunaj slovanskega območja. Njegovo delo z naslovom Peuples Aryas et Tourans (1864) je bilo odgovor na panslavistične ideje, ki so se širile iz Rusije, kjer je bil poziv, da se vsi slovanski narodi štejejo za »brate ene krvi«, uradna politika. To delo je izhajalo iz razprave okoli spomenika, ki ga je leta 1861 odkril Aleksander 2. in ki naj bi obeleževal domnevno tisočletnico ruske države; največ kritike je namenjalo ideologiji, ki jo od tistega časa poznamo kot »rusko shemo zgodovine«. Duchiński je zatrjeval, da vprašanja izvora narodov ne smemo omejevati na dejavnike, kot sta jezik in veroizpoved. Po njegovem mnenju izvor naroda lahko ugotovimo šele na podlagi osemindvajsetih kriterijev, od hidrografskih in pedoloških, preko epidemioloških in povezanih s prehranjevalnimi navadami vse do folklore in družbenega statusa žensk. Na njihovi podlagi je Duchiński prišel do zaključka, da izvor Rusov je treba iskati ne med indoevropskimi Slovani, ampak pri azijskih Hunih in finskih plemenih. Povezavo med krščansko slovansko državo imenovano Kijevska Rus’ in poznejšo Veliko moskovsko kneževino so po njegovem umetno ustvarili politiki. Domovina Praslovanov naj bi ležala med Vislo in Dneprom in obsegala deželo Poljakov in Rutencev, a naj ne bi vključevala ruskih zemelj. Skratka, Poljaki niso na noben naraven način povezani z Rusi. Ideje Duhińskega so navdihnile številne njegove naslednike, med katerimi je pomembno mesto osvojil ukrajinski zgodovinar Mychajlo Hruševski. Kljub temu so bila njegova stališča po besedah njegovih ruskih kritikov, katerih nazori o tej temi so si na svetu izborili monopolni položaj, le »stara poljska pesem« . V pojmovanju povprečnega človeka so poljske rasne ideje dobivale manj prefinjeno obliko. Pod pritiskom nemških rasistov na eni strani in panslavističnih rasistov na drugi strani so bili Poljaki pripravljeni izmišljati najbolj fantastične razlage svoje etnične edinstvenosti in zavračati sleherne namige na sorodstvo s sosednjimi ljudstvi. Zaradi prepovedi sklepanja mešanih zakonov, ki so jo z enako vnemo razglašali katoliški duhovniki in judovski rabini, so bili izpostavljeni skušnjavi rastočega antisemitizma in antipolonizmu Judov. Tako je v vrstah poljskih nacionalistov prišlo do razkola. Od takrat si je ena frakcija poljske javnosti narod predstavljala kot ločeno etnično skupino, edinstveno v biološkem smislu, medtem ko je druga gojila nasprotno prepričanje, v skladu s katerim je bil narod skupina vseh posameznikov s skupnimi političnimi, družbenimi in kulturnimi tradicijami. Prvo stališče, po katerem Poljak se rodiš, ne moreš to postati, je vedno uživalo razumevanje tistih Rusov, ki so mislili podobno. Drugo stališče, po katerem je lahko Poljak vsakdo, kdor se šteje za Poljaka, je pa imelo svoje privržence med razumništvom, znotraj katerega pogosto naletimo na zelo raznorodne ljudi. Lahko bi se komu zdelo čudno, da so najbolj goreči zagovorniki poljskega nacionalizma pogosto izhajali iz mešanih družin. Lelewel, čigar družina je izhajala iz Nemčije, in Chopin, ki je bil pol-Francoz, sta očitna primera ljudi, pri katerih je občutek poljskosti slonel na želji, da bi si na ta način kompenzirali svojo genealogijo. Zlasti asimilirani Judje so bili znani po tem, da so si prizadevali, da bi bili bolj poljski kot sami Poljaki.

Narodni ponos je v enaki meri izviral tudi iz dosežkov, ki niso bili neposredno povezani z narodnostjo. Mnogi so se zelo trudili dokazati in pretirano poudariti »poljskost« ljudi, katerih uspeh je spodbujal dvigovanje občutka lastne vrednosti porajajočega se naroda. Na področju znanosti sta bila kandidata za to vlogo Maria Skłodowska-Curie in Nikolaj Kopernik, na področju književnosti – angleški pisatelj poljskega rodu Józef Konrad Korzeniowski (Joseph Conrad) in na področju glasbe – Fryderyk Chopin. Tako so na primer leta 1893 veliko prahu dvignile nemške priprave na slavje ob štiristoletnici rojstva vélikega nemškega znanstvenika Nikolausa Koppernika, saj so Poljaki v istem času nameravali obeležiti obletnico rojstva velikega poljskega znanstvenika Mikołaja Kopernika. Njegova biografija, ki je izšla v Varšavi izpod peresa Polkowskega, je izpodbijala ugotovitve biografije, ki jo je v Berlinu izdal von Hipler, in je tako zanetila spor, ki se nadaljuje vse do danes. Dejstvo, da tako sam Kopernik kot tudi njegovi sodobniki vprašanju narodne pripadnosti praviloma niso dajali nikakršnega pomena, je bilo v poplavi napadov in protinapadov prezrto. Kot državljan Kraljeve Prusije je bil Kopernik izključno lokalni domoljub in se je opredeljeval kot »Prus«. Bil je lojalen podložnik kraljev iz dinastije Jageloncev in je celo življenje nastopal proti tevtonskemu redu in Albrechtu von Hohenzollernu. Kar se tiče kulture, je bil družinsko povezan s Šlezijo, z meščanskim slojem Krakova, Torunja in Fromborka, kar bolj namiguje na nemško govoreče okolje, čeprav obstajajo številni dokazi, da je obvladal tudi poljščino. Pri znanstvenem delu je kot vsi razumniki v njegovem času mislil in pisal izključno v latinščini. Upoštevaje vse to, ga lahko enako utemeljeno štejemo za Nemca kot za Poljaka, a kljub temu ni bil niti eno niti drugo, vsaj ne v tistem pomenu, ki ga imajo v mislih sodobni nacionalisti. Objektivni opazovalci bi bili lahko začudeni, da je v jagelonski dobi nek Nemec kazal tako veliko lojalnost do poljskega kraljestva. Toda pozneje, ko so Nemci in Poljaki storili vse, da bi uničili medsebojno spoštovanje in soglasno sožitje, so se poljski znanstveniki počutili dolžne zgledovati po Nemcih in so začeli vse glasneje zahtevati izključno lastninsko pravico do nekega dobrega človeka, ki se obrača v grobu, ko sliši njihove spore .

Močna čustva so vzbujale tudi razlage del Fryderyka Chopina (1810–1849). Čeprav se Francozi niso tako močno lastili Chopina kot Nemci Kopernika, so se skozi leta redno ponavljale enake razprave o razsežnostih in pomenu njegove »poljskosti«. Rodil se je v kraju Żelazowa Wola v Varšavski kneževini kot sin francoskega glasbenika. Večino življenja je po lastni volji preživel v Parizu v kozmopolitskem umetniškem okolju. Bil je močno čustveno navezan na družino, ki je ostala na Poljskem. Pisma očetu je pisal po francosko, materi in sestram pa po poljsko. Toda je težko reči, kakšen vpliv je vse to imelo na njegovo glasbo. Anglosaški kritiki, za katerih ocenami se ne skrivajo nobeni skriti nagibi, narodnemu dejavniku praviloma ne posvetijo pretirane pozornosti. »Poljski elementi v Chopinovi glasbi so pravzaprav enako svetovni, kot so madžarske sestavine v Lisztovih skladbah«, je zapisal eden od kritikov, »za nameček pa nimajo bistvenega umetniškega pomena«. »Nobeni elementi zunanjega sveta«, je zapisal nekdo drug, »niso nikakor vplivale na njegov opus – ne slabo, ne dobro«. Za večino poljskih poslušalcev in za ljudi, ki jim poljski način razmišljanja ni tuj, so te vrste komentarji popolnoma nerazumljivi. Po njihovem prepričanju Chopinova dela temeljijo na doživetjih iz varšavskega obdobja, v katerem se je oblikovala skladateljeva osebnost, so emanacija poljskih melodij, harmonij in ritmov, ki jih je slišal v mladosti, so navdihnjene z grenko sladkim domotožjem po rojstni deželi, so esenca »poljskosti«. Kdo naj bi potem odločal o tem? V mazurkah v c-molu (op. 30 št. 4, op. 41 št. 1, op. 50 št. 3) eni prepoznajo »s ponosom prežeto zagrenjenost zaradi minevanja poljske slave« drugi pa »gorečo, nezdravo, bolno domišljijo« bolehnega, jetičnega samca. Med poslušanjem Revolucionarne etude v c-molu (op. 10 št. 12) bo nekdo, ki ve, da je nastala septembra leta 1831 na vrhuncu poljsko-ruske vojne, zagotovo občutil skladateljev »polni uporniškega in zarotniškega vzdušja« gnev zaradi poraza Poljakov, medtem ko bo nekdo drug, ki ve, da je bil pridevnik »revolucionarna« v naslovu skladbe dodan pozneje, verjetno rajši prezrl ves zgodovinski kontekst. V znani polonezi v A-duru (op. 40 št. 1) z naslovom Le Militaire, ki »v rožah skriva topove«, kot jo je nekoč opisal Robert Schumann, bo Poljak zlahka zaslišal najčistejši destilat poljske kulture, medtem ko bo skladba Japoncu ali prebivalcu Jamajke tako ali tako všeč, pa čeprav noben od njiju nič ne ve o Poljski. Chopinov glasbeni genij je univerzalen. Vprašanje njegove narodne pripadnosti je bistveno pomembno le za tiste, ki njegov edinstveni glasbeni talent želijo izkoristiti za lastne namene. Za Poljake, ki so se znašli v tako bolečih in obžalovanja vrednih političnih razmerah, je bila velika tolažba ne samo možnost, da drug z drugim delijo ganjenost, ki jim jo je povzročala Chopinova glasba, ampak tudi prepričanje, da je ta glasba njihova lastnina. Za večino sveta je Chopin preprosto genialen skladatelj. Za Poljake je tudi »narodni pesnik« in »narodni prerok« .

Razvoj poljske narodne zavesti so nedvomno spodbujali tudi stiki z drugimi narodi, ki so v tistem času porajali. V Napoleonovem obdobju so bili Poljaki povsem okuženi z ideali francoske revolucije in niso nikoli popolnoma ozdraveli, čeprav jim udejstvovanje teh idealov tudi ni uspevalo. Njihove izkušnje na tem področju spominjajo na izkušnje Nemcev in Italijanov, ki so bili dolgo usmerjeni v podobne cilje. V prvi polovici 19. stoletja so Poljaki praviloma veljali za polzgodovinski narod, katerega možnosti za ponovno zedinjenje razkosane dežele in utrditev njene neodvisnosti so približno enake kot možnosti Nemcev in Italijanov. V času Napoleonovih vojn so Poljaki izvedeli za italijanske karbonarje, pozneje pa je velik vtis nanje naredil Mazzini . Toda najtesnejše stike so imeli z Nemčijo. Nemške univerze so privlačile številne poljske študente. Bilo bi neverjetno, če le-ti ne bi presadili na poljska tla nacionalističnih idej, ki so se tam bujno razcvetale. Medtem ko je bistvena vloga pri razvijanju nacionalizma v Nemčiji, ki so jo odigrali Herder, Fichte, Schelling in kasneje tudi Nietzsche, splošno priznana, se ti misleci običajno ne štejejo za zagovornike poljskih prizadevanj. Kljub temu je pomembnost teh stikov nedvomna. Ideja prvotne demokracije Slovanov, ki jo je razvijal Lelewel, izvira neposredno iz Herderjevih del, očitna podobnost med Fichtejevimi koncepti moralne in kulturne prenove naroda in idejami njegovih poljskih učencev pa je prevelika, da bi lahko bila zgolj naključje. Njegov koncept Urvolka oziroma »praljudstva« in ideja mitične enotnosti naroda in rodne dežele sta v današnji Poljski še vedno živa, čeprav niso uporabna za noben namen. V poudarjanju nemškega značaja poljskega nacionalizma leži čudovit paradoks; objektivne raziskave poteka širjenja nacionalističnih idej v obdobju, ko sta bili »Poljska« in »Nemčija« še razumljeni kot medsebojno dopolnjujoča se ideala, bi zagotovo privedle k presenetljivim rezultatom .

Toda so najmočnejši dražljaj za razvoj narodne zavesti Poljakov predstavljale neizogibne politične frustracije. Osnovna značilnost človeške narave je želja po tem, kar človeku ni dano. Ljudje želijo tisto, kar se jim odklanja, ne glede na materialne potrebe in prvotne namere. Za razliko od britanskega in ameriškega nacionalizma, ki je užival podporo s strani države in se hranil z zaupanjem in blagostanjem, je narodna zavest Poljakov rasla na nezadovoljenih potrebah in pomanjkanju. Kot večino nacionalizmov vzhodne Evrope jo lahko štejemo za svojevrstno negativno funkcijo vladajočih tiranij; kot taka je pogosto postajala bojevita in celo agresivna.

Politika poljskega nacionalizma je bila vse od začetka pogojena z brezkompromisnim značajem vladajočega sistema. Oblasti okupatorskih oblasti niso nikoli bile naklonjene ideji obnove suverene in popolnoma samostojne poljske države. Pripravljenost podeliti neko mero avtonomije poljskim deželam, ki so jo kazale na začetku, je sčasoma pešala, v Rusiji in Prusiji pa je bila popolnoma zavržena. Posledično je imel politično zaveden Poljak zelo omejene možnosti za dejstvovanje. Če je lojalno soglašal s politiko svoje vlade, je bil podvržen skušnjavi, da zanika poljsko narodno pripadnost v prid uradnih nacionalizmov vladajočega režima. Če je delal kariero kot ruski, pruski ali avstrijski uradnik, si je ustvarjal možnost za sprejem kulture in nazorov vladajoče elite, zaradi česar ne bi se več štel za Poljaka, temveč za Rusa, Nemca ali Avstrijca. V drugi polovici devetnajstega stoletja je bil lahko odkrito lojalen tako do države kot tudi do poljskega vprašanja samo v Avstriji, čeprav so bil tudi tu možnosti bistveno omejene. Toda ko se je odločil dati prednost poljskim prizadevanjem, se je takoj soočal z dilemo: moral je ali sodelovati z oblastmi, ali nastopati proti njim. V avtokratskih, despotskih ali absolutističnih ureditvah, ki onemogočajo pluralizem političnih ciljev, ni bilo na voljo nobene vmesne rešitve: ni obstajal pojem »lojalne opozicije«. V očeh oblasti si lahko bil ali zvest podložnik ali pa izdajalec. Poljaki, ki so odklonili sodelovanje z oblastmi, so bili torej neizogibno potisnjeni v podzemno sfero zarot, spletk in terorizma. Morali so poseči po nasilju in brez večjega upanja na zmago mobilizirati krhke moči svojih umov in mišic za borbo s številčnejšimi kohortami režima. Ti »vstajniki« so bili po svoji naravi maksimalisti; tvegali so vse in so pogosto tudi vse izgubili. Za razliko od njih so tisti, ki so se odločili sodelovati z oblastmi, morali sprejeti ponižno in spoštljivo držo do mogočnih in običajno prostih kakršnega koli sočutja državnih uradnikov. Za ceno ponižanja in obsojanja s strani domoljubnih krogov so lahko računali le na navidezna ali nepomembna popuščanja, zlasti na družbenem, gospodarskem in kulturnem področju. Takšni »kompromisarji« so bili po naravi stvari minimalisti. Prav zato vse od polovice osemnajstega stoletja pa do danes v poljski politiki prevladujejo tri ločene tradicije: lojalizma, vstajništva in kompromisa. V očeh vladajočih so to poti dolžnosti, upora in zmernosti. Kot običajno je vsaka od strani političnega spora imela lastna poimenovanja za stališča tistih, ki so ji nasprotovali.

(nadaljevanje v pripravi)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s