KASTUŚ KALINOŬSKI (informacije o avtorju)
BELORUSKEMU NARODU. PISMO IZPOD VISLIC.
Da biełaruskaho narodu. List s-pad szybienicy.
1864, beloruščina, latinična pisava z dvočrkji
Kmetje, moji rostni bratje! Izpod moskovskih vislic vam pišem, morda zadnjič. Težko bo zapustiti rojstno deželo in Tebe, dragi moj narod. Prsi zastočejo, srce zaboli, toda ni mi žal umreti za tvojo resnico.
Sprejmi, narod, moje iskrene predsmrtne besede, ki jih s tega sveta za tvoj blagor pišem.
Ni, bratje, večje sreče na tem svetu, kot da človek ima v glavi razum in znanje. Samo takrat lahko živi v blaginji in resnici, samo takrat, moleč k Bogu, si lahko zasluži Nebesa, če z znanjem obogati svoj razum, razširi srce in vse rodno s celim srcem vzljubi.
Kakor dan in noč ne hodita skupaj, tako sta resnično znanje in moskovsko suženjstvo nezdružljiva. Vse dokler bo slednje vladalo pri nas, ne bomo imeli ničesar: ne resnice, ne blaginje in ne nobenega znanja, temveč bodo z nami kot z živino ravnali, ne v naše dobro, ampak v naše gorje.
Zato, Narod, brž ko zaslišiš, da se tvoji bratje izpod Varšave borijo za resnico in svobodo, ne čakaj, ampak primi, kar koli lahko: koso ali sekiro, in s celo skupino pojdi bojevati za svoje človekove in narodove pravice, za svojo rojstno zemljo.
Kar jaz ti, Narod, izpod vislic pravim, da samo takrat zaživiš srečno, ko nad tabo ne bo več Moskovčana.
Tvoj suženj
Jaśko kmet izpod Vilne
