Prvi evropski zakon o verski svobodi

[...] [Novoizvoljeni vladar mora] priseči, da bo zagotavljal vsesplošen mir med ljudmi različnih veroizpovedi in obredov [...] Z željo, da bi preprečili med ljudmi škodljive nemire, ki jih v drugih kraljestvih jasno vidimo, si medsebojno obljubljamo v svojem imenu in v imenu naših potomcev, pod prisego, vero, častjo in vestjo, da, čeprav smo različnih veroizpovedi, bomo med seboj ohranjali mir in ne bomo zaradi verskih in cerkvenih razlik in razhajanj krvi prelivali niti kaznovali drug drugega z odvzemom premoženja, časti ali zaporom, in da ne bomo nobeni oblasti ali uradu, ki bi to želel storiti, na noben način pomagali. Če pa bi jo kdo želel prelivati, bomo si temu vsi zoperstavili, pa čeprav bi to želel storiti z izgovorom, da se sklicuje na zakon ali sodno odločbo. [...] Preberi več

Božje igrišče 1

[...] V vzhodni Evropi, kjer so se politične razmere zelo razlikovale od političnega okolja zahoda, je bil odnos do nacionalizma povsem drugačen. Vse dokler so obstajali dinastični imperiji, je boj za oblast potekal predvsem med skrajno konservativnimi branilci vladajočega sistema in množico revolucionarjev vseh sort, ki so edino upanje na izboljšanje razmer videli v nadomestitvi imperialnih režimov z novo, pravičnejšo obliko države. Reformizem v zahodnem slogu je gojila le peščica intelektualcev iz srednjega razreda. V tem kontekstu je treba podpornike številnih narodnih gibanj, čigar končni cilj – nastanek neodvisnih narodnih držav – je bil popolnoma nezdružljiv z ohranitvijo imperijev, označiti kot revolucionarni element, čeprav so revolucionarne metode pogosto obsojali. Med Nacionalizmom in Demokracijo niso videli niti najmanjšega nasprotja in so raje prvega šteli za naravno jamstvo slednje. [...] Preberi več