Božje igrišče 1

[...] V vzhodni Evropi, kjer so se politične razmere zelo razlikovale od političnega okolja zahoda, je bil odnos do nacionalizma povsem drugačen. Vse dokler so obstajali dinastični imperiji, je boj za oblast potekal predvsem med skrajno konservativnimi branilci vladajočega sistema in množico revolucionarjev vseh sort, ki so edino upanje na izboljšanje razmer videli v nadomestitvi imperialnih režimov z novo, pravičnejšo obliko države. Reformizem v zahodnem slogu je gojila le peščica intelektualcev iz srednjega razreda. V tem kontekstu je treba podpornike številnih narodnih gibanj, čigar končni cilj – nastanek neodvisnih narodnih držav – je bil popolnoma nezdružljiv z ohranitvijo imperijev, označiti kot revolucionarni element, čeprav so revolucionarne metode pogosto obsojali. Med Nacionalizmom in Demokracijo niso videli niti najmanjšega nasprotja in so raje prvega šteli za naravno jamstvo slednje. [...] Preberi več